»Strah je votel / znotraj njega počiva nov strah / večji / strah je sram / in sram je strah / da si manj kot drugi / da si odveč // to je največji strah / največji sram //z roko v roki se sprehajata / strah in sram / oba votla oba velika / oba v službi režima // premagaš ju / ko spoznaš: // naj jih bo sram! / naj jih bo strah!«

»Nisem čutila, da imam pravico soditi.«

»Prosi za odpuščanje in pravi, da ga je sram in da ga boli srce. No, to nam ne pomaga kaj dosti.«

»Mene je sram in se jim opravičujem.«

»Pomembno se mi zdi, da jih pri raziskovanju užitka ni sram.«

»Za včerajšnje pismo jih je iskreno lahko sram.«

»Žrtvam bi rad izrazil svojo žalost, žalost zaradi travme, ki so jo utrpeli, in tudi sram, sram zaradi predolge nezmožnosti Cerkve, da bi jih postavila v središče svojih skrbi.«

»Oh, sram vas bodi, še vedno ne veste.«

»To je bila morda najneumnejša stvar, ki sem jo naredil v življenju. (...) Pravzaprav se počutim, kot pravijo ženske, ki so bile posiljene: počutijo se, kot da jim njihova telesa ne pripadajo več. Sram jih je, ko jih ne bi smelo biti sram. Ampak še vedno jih je sram. In potem se jim gnusi spolnost. Zdaj imam vse te simptome. Tega nisem pričakoval, niti najmanj ne.«